Zgodovina

ZGODOVINA IN RAZVOJ

Na pragu preteklega stoletja Slovenci še nismo imeli nobene lovske ali kinološke (pasemske) organizacije. Sicer pa je bilo v okviru Avstro-ogrske monarhije prvo društvo, ki se je ukvarjalo z vzrejo psov, ustanovljeno šele leta 1883. Tedaj je bilo lovstvo v nemških rokah, v rokah fevdalcev oziroma premožnih ljudi. Na Slovenskem (takrat na Kranjskem) je bila ustanovljena prva lovska organizacija "Kranjsko društvo za varstvo lova", ki pa se ni ukvarjala z vzrejo psov. Sicer pa je bilo tudi to društvo popolnoma v nemških rokah, saj je bil naš lovec takrat le gonja in hlapec. Zato je bila tudi za slovensko kinologijo pomembna prelomnica, ko je bilo ustanovljeno prvo slovensko lovsko društvo.

Zgodovina KZSOsemdeset let neke organizacije ni koledarsko naključje, temveč sad dolgoletnih nesebičnih prizadevanj nekaterih posameznikov, ki niso živeli in delali le zaradi svojih lastnih interesov, temveč so imeli posluh tudi ali pa predvsem za skupne strokovne in nacionalne cilje, osredotočene na kinološko področje. Tako zasledimo že leta 1907 ustanovitev Slovenskega lovskega društva kot predhodnico organiziranega dela slovenskih kinologov, saj so bili v njem še posebno aktivni tisti lovci, ki so imeli ptičarje in so jih šolali, saj so imeli v okviru tega društva svojo kinološko sekcijo.

Postopoma, predvsem pa po prvi svetovni vojni, se je med slovenskimi kinologi razvijala zavest, da bi se morali kinološko organizirati, podobno kot je to že bilo v nekaterih delih Evrope. Tako je bil 23. februarja 1921 leta ustanovljen Klub ljubiteljev ptičarjev, prva kinološka organizacija pri nas. Nekaj več kot leto kasneje, točneje 9. novembra 1922. leta, so slovenski kinologi v Ljubljani ustanovili Klub ljubiteljev športnih psov. Kmalu zatem (22. maja 1924) je bil ustanovljen še Klub ljubiteljev brakov. Oktobra leta 1925 so vsi trije klubi ustanovili Jugoslovansko kinološko zvezo (JKZ) s sedežem v Ljubljani, njen predsednik je bil dr. Ivan Lovrenčič, tajnik Teodor Drenig, vodja rodovne knjige pa Oskar Kosler. Leto kasneje pa sta bila ustanovljena še Klub ljubiteljev jamarjev in Društvo brak jazbečar.

Še pred ustanovitvijo Kluba ljubiteljev ptičarjev so bili posebno zagnani kinologi: Viktor Gale (ptičarji), Janez Kosler (goniči), Ivan Kovač in Franc Laska, ki so se zavzemali za to, da pričnemo z vzrejo čistopasemskih psov tudi pri nas. Za ustanovitev društva, ki bi se ukvarjalo z načrtno vzrejo čistopasemskih psov, pa si je najbolj neutrudno prizadeval dr. Ivan Lovrenčič. Njegovim prizadevanjem so se pridružili še Evgen Križaj, Štefan Paksimody, Stanko Rudež in Franc Urbanc. Toda kljub temu da še ni bilo kinološke organizacije, so v okviru Slovenskega lovskega društva potekale že prve kinološke prireditve (pomladanske in jesenske preizkušnje ptičarjev), na katerih je sodil naš prvi kinološki sodnik Evgen Križaj. Tako je bila prva takšna prireditev že leta 1910 v Domžalah, na kateri se je najbolje izkazal Franc Urbanc. Druga preizkušnja ptičarjev pa je bila leta 1913, vodil jo je podpredsednik Slovenskega lovskega društva Franc Urbanc.

ZgodovinaLeta 1921 ustanovljeni klub, katerega prvi predsednik je bil Franc Urbanc vse do leta 1946, je takoj začel z aktivnostmi. Še isto pomlad je organiziral prvo mladinsko tekmo ptičarjev, maja istega leta pa je bil vpisan v rodovno knjigo prvi pes. Leta 1924 se je včlanil v Oesterreichische Kynologenverband na Dunaju, leta 1926 pa v Oesterreichische Jagdgebrauchshundeverband. Leta 1926 je izdal prvo kinološko publikacijo "Določila za tekme", ki jo je napisal dr. Janko Lokar, ki je leto kasneje sestavil še pravilnik za sodnike. Leta 1930 je izšla (v tisoč izvodih) njegova knjiga "Ptičarji, njihova vzreja in vzgoja". Ob 10-letnici kluba je bilo na občnem zboru dne 7. februarja 1931 sklenjeno, da se klub preimenuje v Društvo ljubiteljev ptičarjev. Na občnem zboru 22. februarja 1936 je bil potrjen "pravilnik o znaku vodnika". Društvo ljubiteljev ptičarjev je pričelo tudi s tečaji za svoje člane. Od 8. do 13. marca 1937 je bil prvi teoretični in praktični tečaj o vzgoji in šolanju ptičarjev, ki ga je vodil Evgen Križaj, drugega (13. do 19. marca 1938) pa Bogdan Sežun. Leta 1941 je imelo društvo 165 članov, med vojno pa se je to članstvo skrčilo na 50.

Dobro leto od ustanovitve Kluba ljubiteljev ptičarjev, 9. novembra 1922, je skupina takrat najbolj navdušenih kinologov ustanovila Klub ljubiteljev športnih psov. Ustanovitelji so bili: Ivan Skušek (predsednik kluba), dr. Tone Jamar, Jože Habe, dr. Maks Pirc, dr. Ivan Lovrenčič, dr. Franc Lokar, Lovro Tepina, Miha Osolin, Odon Koutny, Peter Žmitek, Veljko Jankovič, Ivan Šlajpah, Josip Kosler, Miha Kuštrin in Evgen Križaj. Prvi redni občni zbor po ustanovitvi so pripravili 15. februarja 1923. leta. Tega leta je klub pristopil k Slovenskemu lovskemu društvu, leto prej ustanovljenemu Klubu ljubiteljev ptičarjev in avstrijski kinološki zvezi. Od ustanovitve do prvega občnega zbora je članstvo naraslo na 120 članov. Toda tudi takrat je bilo, kot je pogosto tudi danes, vse klubsko delo na ramenih peščice izredno zavzetih kinologov; najbolj prizadevna med njimi sta bila prav gotovo Lovro Tepina in dr. Ivan Lovrenčič. Po letu 1926 so h klubu pristopili še naslednji, kasneje zelo aktivni člani: Teodor Drenig, Franjo Bulc in Janez Klemenčič. Leta 1923 je klub začel izdajati svoje glasilo Športni pes.

Leta 1938 so Klub ljubiteljev športnih psov preimenovali v Jugoslovanski klub ljubiteljev športnih psov, postal je torej vodilna kinološka organizacija za področje nelovskih psov v takratni skupni državi. Klub je vodil tudi jugoslovansko rodovno knjigo športnih psov. Medtem pa je članstvo postopoma raslo: v letu 1937 je klub štel že 167 članov.

Zgodovina Goniči so bili pred drugo svetovno vojno najštevilnejši tako v Sloveniji kot tudi v takratni Jugoslaviji. Tudi vzreditelji goničev so sklenili, da ustanovijo svoj klub. Tako je bil 22. maja 1924 ustanovni občni zbor, na katerem so ustanovili Klub ljubiteljev brakov. Cilj kluba je bil vzrejati in vzgajati čistopasemske goniče, člani kluba pa so smeli loviti le z rodovniškimi psi. Ker so bili takratni goniči sprva po večini nešolani in preostri, v lovskih krogih niso bili priljubljeni. Vendar je pri tem pomembno vedeti, da so na začetku lovili z različnimi križanci in vse, kar je divjad glasno gonilo, so imenovali brak. Z ustanovitvijo kluba se je začel boj proti takšnim goničem in takšnemu načinu lova (psi so upehano divjad ujeli in raztrgali). V takratni klubski odbor so bili izvoljeni: Lazarini, Žmitek, Plemelj, Herfort, Roblek in drugi, volilni glas v odboru pa so imeli tudi lastniki štirih psarn goničev: Turjak, Krmelj (Jakil), Podgora in Bistra (Galle). Lastniki goničev so se uspešno udeleževali mednarodnih razstav (Dunaj 1929, Ljubljana 1926, 1929) in s tem popularizirali slovenske avtohtone pasme goničev. Leta 1936, ko so lastniki brak jazbečarjev ustanovili svoj klub, se je klub preimenoval v Jugoslovanski klub ljubiteljev brakov.

Lov z jamarjenjem je eden najstarejših načinov lova s psi. Ljubitelji terierjev in jazbečarjev so 4. marca 1926 ustanovili svoj klub z imenom Klub ljubiteljev jamarjev. Med ustanovnimi člani so tudi nekatera že znana imena: dr. Ivan Lovrenčič, Teodor Drenig, Bruno Hugo Stare, ing. Premlč, Anton Schuster, dr. Stanko Arko, Ivan Caf, Peter Žmitek in drugi. Med prvimi, ki so v Slovenijo pripeljali lovskega terierja, je bil Ivan Caf. Ker je bilo kmalu zatem ustanovljen tudi klub raziskovalcev podzemnih jam z imenom Klub jamarjev, smo spremenili ime našega kluba v Klub ljubiteljev jazbečarjev in terierjev, ker pa je bil tedaj ta klub vodilna pasemska organizacija za pse jamarje v Jugoslaviji, se je nato preimenoval še v Jugoslovanski klub ljubiteljev jazbečarjev in terierjev s sedežem v Ljubljani. Leta 1968 pa se je klub preimenoval še enkrat, in sicer v Klub ljubiteljev psov jamarjev. Za preizkušnje psov jamarjev si je klub leta 1932 zgradil umetni rov na strelišču društva ostrostrelcev pod Rožnikom.

ZgodovinaLjubitelji brak jazbečarjev so najprej delovali v okviru Kluba ljubiteljev brakov (goničev) kot samostojna sekcija. 25. novembra 1929 so se osamosvojili in ustanovili Društvo brak jazbečar, ki mu je predsedoval Oskar Kosler, strokovni referent pa je bil dr. Janko Lokar. 9. novembra 1930 je društvo izvedlo prvo uporabnostno tekmo v lovišču Šmarje pri Ljubljani. Brak jazbečarji so bili v tisti dobi pri nas zelo priljubljeni, na prvi mednarodni razstavi psov vseh pasem v Ljubljani leta 1926 je bilo prijavljenih kar 35 brak jazbečarjev.

Eden najpomembnejših kinoloških dogodkov je bila izdaja prve jugoslovanske rodovne knjige psov leta 1938, ki smo jo izdali v Sloveniji (v Ljubljani), uredil pa jo je znani slovenski kinolog Anton Schuster.

Kinološka organiziranost se je po vzgledu slovenske kinologije počasi in postopoma začela širiti tudi izven Slovenije, torej tudi drugod po Jugoslaviji: najprej kot podružnice naših klubov, nato pa leta 1930 kinološko društvo z nazivom Društvo prijatelja pasa Zagreb, od leta 1931 Kinološki klub Beograd, od leta 1938 dalje pa še Udruženje odgajivača pasa Dunavske banovine s sedežem v Somboru. Zanimiv je tudi podatek, da je Klub ljubiteljev ptičarjev na svoji seji z dne 4. 10. 1929 sprejel sklep, da se zaradi nedelavnosti razpustita njegovi podružnici v Novem Sadu in Beogradu.

*

Druga svetovna vojna je razvoj slovenske in s tem tudi jugoslovanske kinologije začasno prekinila, po osvoboditvi pa si je hitro opomogla. Veliko zaslug za to ima Teodor Drenig, ki mu je uspelo ohraniti ves kinološki arhiv. Med vojno društva v glavnem niso delovala, le Teodor Drenig, takratni tajnik Kinološke zveze, in Franc Urbanc, predsednik Kluba ljubiteljev ptičarjev (KLP), nista mirovala in sta tudi med vojno skrbela za pse, kolikor sta mogla. Tako lahko v arhivu zasledimo vloge na takratno italijansko oblast glede zagotavljanja hrane za pse. Do konca septembra 1941 so nekateri člani preskrbovali lastnike psov z zdrobljenim rižem in slabšo moko, po zamenjavi okupatorskih oblasti pa je bilo še težje. Vendar so kljub temu uspeli občasno priskrbeti mesne odpadke iz klavnice nemške vojske in tako poskrbeti za približno 100 psov. Dosegli so tudi nekatere ugodnosti, kot so: polovični popust pri zdravljenju psov v ambulanti takratnega Slovenskega društva za varstvo živali, da je ostal pravilnik o občinski taksi za pse nespremenjen, zaščito svojih članov ob priliki rekvizicije psov ipd.

ZgodovinaKLP je imel med vojno celo dva občna zbora (1941 in 1942). Francu Urbancu je celo uspelo v začetku decembra 1941 na njegovem posestvu na Čemšeniku organizirati tekmo prepeličarjev, načrtovana spomladanska tekma v Ljubljani v letu 1942 pa je odpadla, ker jo je takratna italijanska okupatorska oblast prepovedala iz razloga vzdrževanja javnega reda in miru, čeprav je šlo za povsem nedolžno prireditev.

 

Sedež Kinološke zveze Jugoslavije je bil takrat v Rožni dolini v Ljubljani (v pritličju hiše na Cesti v Rožno dolino 36), kjer je bila članom na voljo tudi strokovna knjižnica. Pisarna je za stranke uradovala vsak dan od 14. do 16. ure. Ob koncu julija 1944 je bilo vpisanih 589 psov t.i. čuvajev in 732 ostalih pasem, skupaj 1321, kar je bilo 310 psov manj kot v istem obdobju leto prej. Leta 1941 je bilo vsega 11 legel (17 nemških kratkodlakih ptičarjev, 4 nemški žimavci, 3 koker španjeli, 9 kraških ovčarjev, 15 nemških ovčarjev, 2 dobermana, 3 resasti foksterierji in 1 pekinžan), leta 1942 10 legel (4 nemški kratkodlaki ptičarji, 24 resastih istrijanov, 4 kraški ovčarji, 3 nemški ovčarji, 2 resasta foksterierja in 1 dolgodlaki jazbečar) in leta 1943 14 legel (5 nemških kratkodlakih ptičarjev, 3 angleški setri, 24 resastih istrijanov, 11 nemških ovčarjev, 1 nemška doga in 13 resastih foksterierjev). V tem obdobju so bili uvoženi: 2 koker španjelki in 2 foksterierki iz Nemčije ter kratkodlaki jazbečar iz Italije. Na tuje pa smo prodali predvsem istrijane (v Italijo) in nemške ovčarje (v Nemčijo), pri nas pa so bile najbolj iskane pasme, primerne za čuvanje in osebno varstvo.

Proti koncu vojne je leta 1944 v Lovskem zborniku izšla študija o istrskih goničih, avtorja dr. Ivana Lovrenčiča.

19. septembra 1946 je bil ustanovni občni zbor Kinološke zveze Slovenije, 11. decembra istega leta pa sta našo kinološko zvezo kot družbeno organizacijo priznala takratna ljudska vlada in ministrstvo za notranje zadeve. Prvi redni občni zbor po ustanovitvi je bil 14. maja 1948. Sedež Jugoslovanske kinološke zveze je bil tudi po vojni v Ljubljani vse do leta 1953, ko se je na pobudo dr. Janka Lavriča in Ljubana Zadnika preselil v Beograd.

Po vojni je bil sprva najdejavnejši Klub ljubiteljev športnih psov v Ljubljani. Njegov prvi predsednik po vojni je bil Teodor Drenig, nasledil pa ga je Franjo Bulc, potem Bogo Bizilj, Slavko Košenina (takrat se je klub že preimenoval v Klub za vzrejo športnih in službenih psov Ljubljana), dr. Branko Čebin, Ivan Bradač (takrat se je klub že preimenoval v KD Ljubljana), Jože Vidic, Vladimir Gerbec, Franček Šterman itn. Klub ljubiteljev športnih psov je imel v petdesetih letih izredne uspehe na področju šolanja oziroma tekmovanja, ki sta ga v začetku vodila Bogdan Sežun in Janez Klemenčič.

Zgodovina Zanimanje za šolanje športnih psov pa se je v povojnih letih hitro širilo, ne le v Ljubljani, temveč po vsej Sloveniji. Žarišča kinoloških dejavnosti so se kmalu pojavila tudi v Celju, Hrastniku, Mariboru, Slovenski Bistrici, Trbovljah, na Vrhniki, v Škofji Loki in na Bledu. Ustanovili so svoje kinološke aktive in podružnice ali klube. Ko so se posamezni kinološki aktivi (klubi) dovolj razvili, so se 21. maja 1958 osamosvojili in združili v Zvezo klubov za vzrejo športnih in službenih psov Slovenije. Zveza klubov je postala ena najbolj aktivnih kinoloških organizacij v takratni državi in je leta 1976 združevala že 12 istoimenskih klubov s približno 2600 člani. Pobudnik nove oblike organiziranosti športne kinologije je bil celjski klub, ki mu je predsedoval Vekoslav Tanko. Leta 1976 je zveza klubov torej združevala naslednje klube za vzrejo športnih in službenih psov: Bled, ustanovljen 2. 4. 1967, Celje, ustanovljen 8. 6. 1954, Koper, ustanovljen 30. 3. 1972, Ljubljana, ustanovljen 15. 5. 1958 (9. 11. 1922), Maribor, ustanovljen 7. 12. 1954, Novo mesto, ustanovljen 30. 1. 1974, Slovenska Bistrica, ustanovljen 25. 7. 1958, Škofja Loka, ustanovljen 28. 2. 1959, Trbovlje, ustanovljen 6. 5. 1957, Tržič, ustanovljen 8. 2. 1976, Velenje, ustanovljen 2. 4. 1975 in Žalec, ustanovljen 16. 1. 1975.

Leta 1970 smo zvezo klubov reorganizirali in jo posodobili. Strokovno je postala še bolj učinkovita. V marsičem je zaorala ledino in zasenčila takratne pasemske organizacije lovskih psov. Prvi zbor sodnikov za športne in službene pse je bil 16. in 17. decembra 1972. Slavnostna seja v počastitev 50-letnice zveze klubov je bila 26. 11. 1972 v Ljubljani; tedaj so podelili posebna jubilejna odlikovanja. Od ustanovitve (1958) pa do leta 1971 je zvezi klubov predsedoval Teodor Drenig, poleg tega pa je do leta 1962 opravljal tudi tajniške posle. Tega leta je bil namreč izvoljen za tajnika zveze klubov Miroslav Zidar. Sodelovanje med pasemskimi organizacijami lovskih psov in zvezo klubov je bilo v vsej zgodovini zelo dobro, zgledno pa predvsem z Društvom ljubiteljev ptičarjev po zaslugi takratnega dolgoletnega predsednika tega društva, Vladimirja Pleničarja, ki je bil izjemen kinolog in prijatelj. Po reorganizaciji strokovnega sveta zveze klubov leta 1971 je bil prvi strokovni referent zveze klubov Miroslav Zidar, leta 1974 pa ga je zamenjal Vladimir Gerbec, ki je to funkcijo opravljal do leta 1979.

Pict0001Zveza klubov je bila prva, ki je med kinološkimi organizacijami tako v Sloveniji kot tudi v takratni Jugoslaviji leta 1969 uvedla vzrejne preglede in vzrejna dovoljenja. Po letu 1977 pa jih je po našem vzoru uzakonila tudi JKZ za vso Jugoslavijo in za vse pasme. Avtorja zasnove nove vzrejne usmeritve in temeljev vzrejnih pregledov sta bila Janez Hojan in Miroslav Zidar, ki sta od leta 1969 skupaj z Valterjem Šehlom več let izvajala vzrejne preglede in izdajala vzrejna dovoljenja s predpisanimi plemenjaki za vse pasme (takšni vzrejni pregledi, vzrejne knjižice in vzrejni listi s simboli hib so ostali nespremenjeni še danes) vse do ustanovitve republiških vzrejnih komisij v letu 1973, ko je bila naloga grobe selekcije opravljena in ko je bilo smotrneje vodenje vzreje razdeliti po pasmah oziroma pasemskih skupinah.

Ne samo na področju vzreje, temveč tudi na področju šolanja se je lahko pohvalila s pomembnimi dosežki. Število izpitov službenega psa je raslo (leta 1970 sta bila opravljena že 102 izpita prve stopnje - ISP 1), pričela je z organiziranjem državnih (leta 1963 v Celju), republiških (leta 1965 v Mariboru) in mednarodnih (prvo je bilo leta 1966 v Mariboru) tekmovanj. Njeni člani so se udeleževali številnih tekmovanj v inozemstvu (Gradec - Graz, Lago di Como, Cividale - Čedad), najuspešnejša pa sta bila Janez Klemenčič in Jože Robič. Zveza klubov je za častne člane imenovala: DLP, Vladimirja Pleničarja, Janeza Klemenčiča, Otmarja Villeforta (iz Gradca), predsednika avstrijskega kluba športnih psov za štajersko pokrajino (Steierischer Hundesportklub), Hansa Feichterja (predsednika graške sekcije Zveze službenih psov Avstrije (Oesterreichischer Gebraushundeverein - Ortsgruppe Graz), Tiborja Lovrenčiča (hrvaški kinolog in sodnik), Otmarja Kreačiča (takratni predsednik JKZ), za častna predsednika pa Franjo Bulca (takratnega predsednika KZS) in Teodorja Dreniga (takratnega vodjo rodovne knjige KZS in večletnega predsednika zveze klubov).

Po letu 1971 je zvezi klubov predsedoval Valter Šehel, vse do njene razpustitve (8. junija 1979), ki jo je narekovala nova organiziranost Kinološke zveze Slovenije (KZS).

Takoj po drugi svetovni vojni pa so dobile polet tudi pasemske organizacije lovskih psov, ki med vojno niso delovale. Društvo ljubiteljev ptičarjev je prirejalo vsakoletne večinoma dvodnevne tečaje za vodnike ptičarjev, na katerih so predavali znani kinologi: Ivan Caf, Jože Logonder, Bogdan Sežun, Jože Škofic, Ljuban Zadnik in drugi. Poleg tega je društvo pričelo po vsej Sloveniji prirejati preizkušnje ptičarjev, predavanja in debatne večere, pogosto skupaj s takratnim Klubom za vzrejo športnih in službenih psov. Priredilo je tudi več mednarodnih tekem ptičarjev, prvo po vojni 20. 9. 1964 na Mengeškem polju, drugo pa 25. 9. 1965 prav tako na Mengeškem polju. Do leta 1970 je imelo naslednjih 15 častnih članov: Antona Šuštarja, Franca Urbanca, Feliksa Justina, Dragotina Klobučarja, Julija Kodra, Teodorja Dreniga, Franca Rebernika, dr. Jožeta Ranta, Pavleta Fabianija, dr. Ivana Tavčarja, dr. Janka Lokarja, Vekoslava Tanka, Zvezo klubov za vzrejo športnih in službenih psov Slovenije in Klub za goniče. Za častnega predsednika pa so izvolili večletnega predsednika DLP Vladimirja Pleničarja. Ena od poglavitnih nalog DLP je bilo vseskozi organiziranje preizkušenj ptičarjev in šarivcev. Že od ustanovitve pa do leta 1940 je organiziralo 64 preizkušenj in tekem. Društvo je v povojnih letih organiziralo številne dvodnevne tečaje za vodnike psov ptičarjev, na katerih so predavali naši znani kinološki strokovnjaki: Ivan Caf, Jože Logonder, Bogdan Sežun, Jože Škofic in drugi. Že od vsega začetka je društvo vodilo knjigo (kroniko), v katero so se vpisovali vsi pomembni dogodki. Bogata je s fotografijami in komentarji. Kroniko je vpeljal že Anton Schuster, nasledil pa ga je Hinko Hribar.

Po drugi svetovni vojni je bilo potrebno v Klubu ljubiteljev brakov (goničev) najprej uvesti začasni register (ukinjen leta 1950) in evidentirati tudi pse, za katere v klubu niso imeli podatkov o prednikih. Takšnih goničev je bilo največ na Primorskem. Leta 1950 se je KLB preimenoval v Klub ljubiteljev goničev. Povojni predsednik kluba je bil Ivan Zupan, za njim pa je to funkcijo prevzel dr. Janko Lavrič, ki je sestavil tudi 1. in 2. del rodovne knjige goničev in napisal knjigo Moj pes. Kmalu po vojni je klub priredil dve mednarodni tekmi, na katerih smo dobili leta 1949 prvega mednarodnega prvaka v delu med goniči. (Hitra JRG-ki 263, leta 1950 pa je dosegla enak naziv Živa Podgorska JRG-ri 239, ki je bila uspešna tudi na razstavah, saj si je trikrat priborila naziv CACIB).

Leta 1952 je Klub za goniče v reviji Lovec objavil zanimivo sporočilo, da se po sklepu glavne skupščine JKZ (5. maja 1951) mladičev vzrediteljev, ki niso člani klubov, ne vpiše v RM in zanje ne izda rodovnikov. Po letu 1977 je vlogo kluba na vzrejnem področji prevzela vzrejna komisija za goniče.


Društvo brak jazbečar se je po vojni ponovno ustanovilo; ustanovni občni zbor je bil 8. septembra 1952, za predsednika pa so izvolili Andreja Flajsa. Ob koncu vojne je bilo na voljo za vzrejo 23 psov, 16 pa je bilo takšnih, ki so svojo čistopasemskost dokazali s potomstvom. Za osvežitev krvi je bilo iz Avstrije uvoženih 8 samcev in 11 samic.

Po osvoboditvi je tudi Klub ljubiteljev jazbečarjev in terierjev začel zbirati podatke o psih, ki so ostali. Tudi po vojni je imel za razmah jazbečarjev in terierjev največ zaslug Ivan Caf, lastnik psarne Pobreška. Leta 1952 je klub začel z organizacijo vzrejnih tekem, prve je sodil Bruno Stare. Ob zlatem jubileju (50-letnici obstoja kluba), je 26. 6. 1976 klub v Stožicah pri Ljubljani organiziral prvo mednarodno tekmo jamarjev, vodja tekme je bil Jože Vester, sodili pa so: Andrej Tollazzi (glavni sodnik), Ivan Rojc in Milan Vitomirov (iz Beograda).

*

Sprva je bila rodovna knjiga enotna za vso državo Jugoslavijo (tudi pred vojno), kasneje (leta 1978) pa je dobila vsaka republika svoje številčno območje, Slovenija 60000. Do leta 1978 smo namreč vpisovali mladiče v t.i. register mladih (RM), v rodovno knjigo pa le pozitivno ocenjene pse. RM je bil ukinjen na našo pobudo, ki smo jo posredovali JKZ že leta 1976. Od leta 1974 dalje smo začeli v skladu z zahtevo FCI vse pse tetovirati. Tetoviramo jih s številko, ki je enaka rodovniški, vendar že od vsega začetka dosledno le v Sloveniji. V sedemdesetih letih smo v Sloveniji reševali problem psov disidentskih organizacij (npr. UCI) tako, da smo psom z rodovnikom teh organizacij izdali pogojni rodovnik, ker smo smatrali prednike za vzrejno neznane. Po treh generacijah, so mladiči že dobili normalen rodovnik. S tem smo se uspešno izognili potrebi po ustanavljanju teh disidentskih organizacij tudi pri nas. Od leta 1992 to priporoča svojim članicam tudi FCI. Po osamosvojitvi smo nadaljevali z obstoječim oštevilčevanjem, vendar brez oznake 6. Vpis v RM imamo samo še za kodre, saj jim šele glede na višino odraslega (ocenjenega) psa določimo pasemsko različico (toy, pritlikavi, srednji).

*

Zaradi neučinkovitosti takratnih pasemskih organizacij in njihove nepripravljenosti, da bi ustanavljale podružnice, s katerimi bi se približale ljudem na terenu, se je porodila ideja o novi, t.j. teritorialni organiziranosti. Ta nova oblika organiziranosti slovenske kinologije je bila izglasovana na skupščini KZS 10. junija 1977, čeprav je bila načelno sprejeta že prej. Zgledovala se je po učinkoviti organiziranosti zveze klubov, ki je bila organizirana po teritorialnem načelu v upravnem delu in po načelu strokovnih (po pasmah in šolanju psov) komisij, njen poglavitni cilj pa je bil povsem poenotiti kinologijo in ji dati organizacijske možnosti za hitrejši razvoj tudi na področju dosedanjih pasemskih organizacij, ki so do tedaj obvladovale predvsem lovsko kinologijo. Ta sodobnejša in učinkovitejša (in v zvezi klubov preizkušena) oblika organiziranosti je naletela sprva na srdit odpor nekaterih funkcionarjev tedanjih pasemskih organizacij lovskih psov, kar je oviralo njeno uveljavitev. Če bi prešli v novo organiziranost postopoma, da bi v novi organizacijski obliki še ostale pasemske organizacije in zveza klubov (da bi bile v tej obliki vključene v novo funkcijsko in upravno shemo, kar nas je nekaj kinologov, ki smo sicer podpirali novo obliko organiziranosti in bili tudi njeni soavtorji, zagovarjalo), bi nova organiziranost stekla nemoteno, vendar s časovno nekoliko odmaknjeno dokončno obliko. Toda na skupščini je večina glasovala za dokončno reorganizacijo. Kljub težavam in nasprotovanjem nekaterih posameznikov (Pirher, Pfeifer) se je pričelo uveljavljanje nove organiziranosti, katere osnovni namen je bil približati kinologijo terenu, torej ljudem, tudi na področju delovanja takratnih pasemskih organizacij. Tako so pričeli kinologi po vsej Sloveniji ustanavljati teritorialna kinološka društva za lovske (LKD) in športne pse (KD), pasemske organizacije pa so zamenjale državne (pred osamosvojitvijo republiške) vzrejne komisije. Leta 1983 je bilo že 35 kinoloških društev (za športne pse) s 5087 člani in 17 LKD (lovsko kinoloških društev) z 2520 člani. S to reorganizacijo je bil posebno na področju lovske kinologije dosežen ogromen napredek.

Po sprejetju novega statuta 29. maja 1993 so se teritorialnim kinološkim društvom kljub temu ponovno pridružile še pasemske organizacije. Tako ima sedaj Kinološka zveza Slovenije skupaj 100 članic, od tega 65 KD, 17 LKD in 18 pasemskih klubov (16 za športne pasme, 2 za lovske pasme) s skupaj okoli 9000 člani. Z ustanavljanjem pasemskih klubov so pristojnost državnih vzrejnih komisij praviloma prevzeli strokovni sveti pasemskih organizacij.

*

Z ustanovitvijo Jugoslovanske kinološke zveze (JKZ) leta 1925 se je začel tudi boj za mednarodno priznanje, tako naših avtohtonih pasem kot tudi za priznanje našega načrtnega strokovnega dela. Tako je bila JKZ in posredno pravzaprav slovenska kinološka organizacija sprejeta kot pridružena članica FCI že 25. februarja 1929 (JKZ je pogodbo z FCI potrdila na svoji seji 19. junija 1929), 2. aprila 1936 pa je postala redna (federalna) članica FCI. Da smo si naglo pridobili zaupanje in ugled v mednarodni kinološki javnosti dokazuje dejstvo, da smo bili predsedujoči FCI med leti 1939 in 1948 (predsednik dr. Ivan Lovrenčič). Tako je bila prva povojna skupščina FCI v Sloveniji, na Bledu leta 1948.

Pa razpadu Jugoslavije smo morali FCI ponovno zaprositi za članstvo kot nova država Slovenija. Zaradi dobrih strokovnih referenc nekaterih naših kinologov, ki so dajali jamstvo, da gre pri Sloveniji za kinološko razvito in dobro organizirano državo, smo bili deležni takšnega zaupanja, da smo bili kot pridružena članica v FCI sprejeti sorazmerno hitro (na skupščini FCI v Regensdorfu pri Zuerichu, 5. septembra 1992), soglasno in brez oklevanja. K temu so po poleg naših delegatov (Valter Šehel, Miroslav Zidar) pomemben delež prispevali dolgoletni kinološki prijatelji, Hans W. Mueller (predsednik FCI), Karl Reisinger (takratni predsednik avstrijske kinološke zveze in podpredsednik FCI), Uwe Fischer (predsednik VDH) in Tibor Brody (član predsedstva FCI). Ključna zagovornika naše včlanitve sta bila g. Karl Reisinger in g. Uwe Fischer, ki je na koncu predlagal še sklep, s katerim FCI priznava vse naše dosedanje sodnike in vse doslej pri nas izdane dokumente. Na prošnjo hrvaške kinološke zveze smo na tej skupščini zastopali tudi Hrvaško, ki je bila istega dne in skupaj z Estonijo tudi sprejeta v FCI kot pridružena članica. To je bil za nas pomemben sklep, saj smo v obdobju do včlanitve izdajali rodovnike s pogojnim priznanjem FCI, kar sem se uspel dogovoriti z FCI za obdobje pred priznanjem našega članstva, medtem ko hrvaška kinološka zveza v tem obdobju rodovnikov začasno sploh ni izdajala.

Za zgodovino Kinološke zveze Slovenije pa je bil najimenitnejši dogodek njeno sprejetje v redno članstvo FCI, 30. maj 1995 pa izjemno pomemben datum. Tega dne so namreč delegati skupščine FCI v Palais du congres v Bruslju Kinološko zvezo Slovenije, ki sta jo kot delegata zastopala Štefan Šinko in Miroslav Zidar, soglasno sprejeli kot polnopravno (federalno) članico FCI.

Med 23. in 25. januarjem 1998 smo se udeležili prvega srečanja kinoloških zvez srednje vzhodne Evrope, ki je bilo v Pieštanyh na Slovaškem in na katerem so bile začrtane osnovne smernice sodelovanja.

Imeli smo in še imamo tudi naše predstavnike v raznih strokovnih komisijah FCI: Bogdan Sežun v Komisiji za ptičarje (do leta 1974), Miroslav Zidar v Komisiji za službene pasme od leta 1974 do leta 1980, ko ga je nasledil Bogdan Sergo; njega je leta 1990 zamenjal Dominik Knavs, od leta 1994 do 1998 Anton Es, nato v presledkih Miroslav Zidar in Brane Puš, od leta 1999 dalje pa je naš stalni predstavnik Vojko Kosem; Štefan Šinko v Komisiji za razstave (od leta 1996), Dominik Knavs v Komisiji za agility od leta 1992, leta 1995 ga je zamenjal Sašo Novak; Miroslav Zidar v Komisiji za obedience od leta 1997.

*


Prvi predsednik slovenske in hkrati jugoslovanske kinološke zveze je bil dr. Ivan Lovrenčič. Po drugi svetovni vojni je bil predsednik slovenske kinološke zveze Marko Bulc vso do leta 1974, ko je bil za to mesto na izrednem občnem zboru KZS 29. julija 1974 izvoljen Polde Maček, njega pa je leta 1981 nasledil Pavle Bojc (do leta 1992, ko je bilo predsedstvo z novim statutom ukinjeno) kot predsednik predsedstva, za podpredsednika predsedstva je bil izvoljen Miroslav Zidar (odstopil je leta 1983), predsednik takratnega izvršilnega odbora pa je bil Blaž Kavčič (od 1981 do 1985). Člani takratnega predsedstva so bili poleg predsednika naslednji: Mirko Leiler, Dušan Gorkič, Valter Šehel, Lojze Mlakar, Miroslav Zidar in Jože Vidic. Od leta 1985 do leta 1989 je bil predsednik izvršilnega odbora Mirko Confidenti, nasledil ga je Miroslav Zidar, ki pa je po sprejetju mesta sekretarja leta 1991 odstopil; tako je nadaljnji dve leti izvršilni odbor vodil podpredsednik Lojze Mlakar. Leta 1993 je bil za predsednika izvoljen Štefan Šinko, leta 1997 pa sedanji predsednik Dominik Pleteršek.

Za častnega predsednika KZS je bil leta 1974 izvoljen Franjo Bulc, leta 1992 pa Pavle Bojc.

Prvi tajnik slovenske in hkrati jugoslovanske kinološke zveze je bil Teodor Drenig, po vojni ga je leta 1950 nasledil Julij Koder (sodnik za ptičarje od leta 1929 in španjele od leta 1947), leta 1978 ga je kot sekretar zamenjal Jože Vester in to funkcijo opravljal vse do leta 1991. Tega leta je namreč upravni odbor KZS za novega sekretarja izbral Miroslava Zidarja, ki je to funkcijo opravljal do leta 2000, ko je bila funkcija sekretarja ukinjena.

Prvi vodja rodovne knjige je bil Lovro Tepina, po poklicu veterinar, njegova svetovalca pa dr. Ivan Lovrenčič in Evgen Križaj. Za njim je bil vodja rodovne knjige (tudi jugoslovanske) Oskar Kosler. Po vojni je bil sprva vodja rodovne knjige Teodor Drenig, v sedemdesetih letih Jože Škofic, nato pa Jože Vester (1978-1991) in Miroslav Zidar (1991-2000), od leta 2001 pa Marija Kavčič. Do leta 1978 je bil vodja registra mladih (RM) Julij Koder.

Strokovni svet je bil vzpostavljen leta 1972, ko je bil sprejet nov Statut KZS. Prvi predsednik strokovnega sveta je bil Jože Škofic, od 1974 do 1978 Miroslav Zidar, od 1978 do 1981 Jože Komočar, od 1981 do 1985 pa Jože Vidic, ko je bil z novim statutom KZS strokovni svet ukinjen in je IO opravljal strokovno in upravno izvršno funkcijo. Po novem statutu, sprejetem 29. maja 1993, je bilo strokovno delo od upravnega ponovno ločeno. Najvišji strokovni organ je od tedaj dalje skupni zbor sodnikov, ki je izvolil izvršilni strokovni organ - strokovni svet. Za predsednika strokovnega sveta KZS je bil 1994 na podlagi določil sprejetega novega pravilnika o strokovnem delu izvoljen Vladimir Gerbec in ga vodil vse do leta 2000, ko je bil izvoljen nov strokovni svet; predsednik je postal Jože Vester.

*

Po razpadu Jugoslavije oziroma osamosvojitvi Slovenije je Kinološka zveza Slovenije morala prevzeti nase tudi poslovanje na mednarodnem področju, še posebej z FCI. Spremeniti smo morali logotip naše organizacije, ki naj bi bil čimbolj razpoznaven. V istem obdobju smo še dober mesec pred osamosvojitvijo prvič prešli na računalniško obdelavo podatkov za rodovnike in oblikovali nov rodovnik, primeren za računalniški izpis. Lahko rečemo, da je eden najbolj praktičnih in preglednih. V skladu z razvojem računalništva in lastnih potreb smo leta 1999 pričeli s posodobitvijo strojne in programske računalniške opreme ter računalniško obdelavo podatkov razširili še na področja evidence sodnikov in pripravnikov, šifranta pasem ter statistike. Koncem leta 1999 smo izdali knjižico, imenovano Seznam sodnikov (po abecedi, po pasemskih skupinah, po vrsti ocenjevanja). Letos je v teku še izboljšava tega dokaj zapletenega programa.

KINOLOŠKA LITERATURA

Da smo bili kinologi že od samega začetka zelo aktivni je dokaz, da je takratni Klub ljubiteljev športnih psov začel že leta 1923 izdajati svoje prvo glasilo Športni pes (urednik je bil Lovro Tepina), ki pa je zaradi pomanjkanja denarja leta 1926 nehalo izhajati. Nato so kinologi nekaj let svoja obvestila objavljali v reviji Lovec, med leti 1936 in 1939 pa je klub znova izdajal svoje glasilo, tokrat z naslovom Naši psi, urejal pa ga je ing. Stane Premlč. Prvo slovensko kinološko glasilo po drugi svetovni vojni (Kinološki vestnik) je izšlo leta 1958 v založbi Kluba ljubiteljev športnih in službenih psov v Ljubljani. Med leti 1969 in 1974 je selekcijska postaja za kraške ovčarje pri takratni zvezi klubov izdajala mesečnik Kraški ovčar, po letu 1974 je selekcijska postaja v okviru revije Kinolog urejala prilogo Kraški ovčar, po letu 1977 pa je z izdajo tega informatorja nadaljeval Klub za vzrejo športnih in službenih psov Slovenska Bistrica vse do leta 1981.

Po petdesetih letih od izida prvega glasila je leta 1973 zveza klubov začela izdajati glasilo Kinolog; v enem letu je izšlo šest številk. Prvi letnik je brezplačno natiskal in tehnično uredil Štefan Zaplotnik, član kluba iz Ljubljane. Glasilo smo izdajali z namenom, da bodo klubi preko njega obveščali svoje člane in jih izobraževali. Kinologa je takrat dobival vsak član. Želja po informiranju članstva je obstajala že dolgo časa prej; zato smo sprva nameravali naše prispevke objavljati v prilogi hrvaške revije Moj pas. Ker pa bi naša zveza klubov morala za svojo rubriko, ki bi obsegala 2-4 strani, plačati letno po takratnih 6.000.- din (v današnji vrednosti okoli 200.000 do 300.000.- Sit), je prevladalo stališče, da izdamo svoje glasilo. Za to smo se načelno odločili na seji zveze klubov 25. 2. 1973 v Celju, dokončno pa na občnem zboru 8. 4. 1973 v Trbovljah. Po sklepu občnega zbora kinološke zveze leta 1974 je s 1. 1. 1975 Kinolog postal glasilo Kinološke zveze Slovenije. Leta 1976 je dobila revija nov format, svojstven videz in barvno naslovno stran.

Od začetka izdajanja pa do leta 1979 je bil glavni in odgovorni urednik Miroslav Zidar (od leta 1976 do 1979 tudi tehnični urednik), uredniški odbor pa so sestavljali še: Vladimir Pleničar, Jože Vester, Blaž Kavčič, Peter Confidenti, Maca Bizjak, Štefan Zaplotnik in Jože Vidic); od leta 1979 do leta 1985 je glasilo urejal ing. Marjan Dvoraček. Nato je bil od leta 1985 do sredine leta 1988 glavni urednik Slavko Drlje, ko ga je zamenjal Tone Hočevar. Konec leta 1990 in začetek leta 1991 je bil za našo revijo težak trenutek in posledice (predvsem finančne) so bile posredno vidne še nekaj let. Takrat je bil namreč aktualen začetek vsestranske privatizacije s strani zavzetih sodelavcev bivšega političnega sistema in naš takratni urednik si je prizadeval, da bi ukinili Kinologa, on pa bi s partnerji izdajal novo revijo (Moj pes). Čeprav se je po nekaj mesečnih pogajanjih predsedstvo le odločilo, da revija Kinolog ostane in ni pristalo na to, da bi imeli le nekaj strani v tej novi reviji, je urednik te nove revije (in hkrati urednik Kinologa) v uvodniku vseeno zapisal, da Kinolog ne bo več izhajal, in to naslovil seveda na vse naše naročnike. In ni bilo razloga, da mu naši naročniki ne bi verjeli, saj takrat prva številka Kinologa še vedno ni izšla, ker je isti urednik namenoma zavlačeval z izidom Kinologa, dokler ni izšla prva številka revije Moj pes. Tako smo čez noč ostali tako rekoč brez naročnikov in morali smo začeti znova. V začetku leta 1991 je zato od Toneta Hočevarja urejanje prevzel Sašo Novak, ki je reviji dal nov, sodobnejši videz. Leta 2000, ko je imela revija že zelo resne finančne težave (izgube, pretežno iz začetka devetdesetih let in zaradi zgoraj omenjenih razlogov), ga je zamenjal Miroslav Zidar in tako po dvajsetih letih ponovno postal urednik, ter po dobrem letu stanje saniral.

*

Prvo kinološko publikacijo je izdal Klub ljubiteljev ptičarjev leta 1926, to so bila Določila za tekme, ki jih je sestavil dr. Janko Lokar, leta 1927 pa je sestavil še pravilnik za sodnike.

Prvo kinološko knjigo v slovenščini z naslovom Ptičarji, njihova vzreja in vzgoja je napisal dr. Janko Lokar leta 1930. Njegova druga knjiga Naši psi pa je izšla leta 1948. Leta 1930 je izšla knjižica Brak jazbečar, avtorja Viljema Fuererja pl. Haimendorf. V brošuri Braki Jugoslavije, leta 1939, je dr. Ivan Lovrenčič objavil pasemske standarde vseh jugoslovanskih goničev, pravilnik za ocenjevanje zunanjosti in pravilnik za preizkušnjo lovskih sposobnosti goničev.

Po drugi svetovni vojni je leta 1945 izšel 24 strani obsegajoči priročnik, ki je vseboval mednarodne predpise o preizkušnjah službenih psov z oznakami stopenj O-1, O-2 in O-3; leta 1957 je izšla druga izdaja z dodatkom standardov naših avtohtonih pasem. Obe izdaji je pripravil Teodor Drenig. Ker je druga izdaja kmalu pošla in ker so nastale nekatere spremembe pravilnikov, smo se odločili za 3. izdajo, ki je poleg za naše razmere prirejenih izpitov (ISP-1, 2, 3, SL, L-1, L2) vsebovala še nasvete o vzreji, šolanju, ocenjevanju, prehrani ipd. Naslov te izdaje je bil Priročnik za vzrejo in šolanje športnih in službenih psov, njen avtor pa Miroslav Zidar. S to izdajo si je zveza klubov finančno opomogla, saj ji je prinesla prvi večji dohodek od njene ustanovitve. S tem so se odprle tudi možnosti, da svoje delo zastavi širše.

Društvo ljubiteljev ptičarjev je ob svoji 40-letnici (1961) izdalo knjižico Ptičarji in šarivci več avtorjev (prof. dr. Jože Rant, Ljuban Zadnik, Jože Škofic) v obsegu 42 strani. Leta 1970 pa je isto društvo izdalo brošuro 50 let slovenske kinologije, v kateri so vsi klubi objavili svoje prispevke, namenjena pa je bila počastitvi 50-letnice. 50-letnico svojega obstoja pa je Klub ljubiteljev psov jamarjev počastil z izdajo almanaha leta 1976.

Leta 1964 so izšla skripta za kinološke sodnike in pripravnike (avtor Miroslav Zidar), katere poglavitni del so bile risbe anatomije in prvič objavljeno poglavje o metodiki vodenja tečajev.

Julij Koder je napisal priročnik Lovski španjeli, ki je v obliki knjižice s 120 stranmi izšel leta 1963. Leta 1967 je izšla prva izdaja knjige Moj pes dr. Janka Lavriča (v 5.000 izvodih). Druga dopolnjena izdaja te knjige je izšla leta 1971 (v 10.000 izvodih), dopolnil pa jo je Slavko Kovač. Dr. Stanko Arko je leta 1971 izdal knjigo Pes moj prijatelj (125 strani). Leta 1971 je zveza klubov izdala prvo izdajo knjige O psih, avtorja Miroslava Zidarja, ki je na 432 straneh poglobljeno obravnavala vsa splošna kinološka poglavja (anatomija, fiziologija, vzreja, ocenjevanje, bolezni), teoretično in praktično poglavje o vzgoji in šolanju, negi in striženju psov, zgodovino slovenske kinologije, kratke opise nelovskih pasem ter pravilnike za preizkušnjo službenih pasem psov. Že leta 1973 je izdala 2. dopolnjeno izdajo. Tretjo izdajo je leta 1976 izdal Klub za vzrejo športnih in službenih psov v Ljubljani. Vsaka od teh izdaj je izšla v 2000 izvodih. Nato so izšle še štiri dopolnjene izdaje v založbi Kmečkega glasu: četrta leta 1980 (5000 izvodov), peta leta 1983 (6000 izvodov), šesta leta 1987 (6000 izvodov) in sedma leta 1991 (6000 izvodov), ki je obsegala že 614 strani. Leta 1985 je Kinološko društvo Tabor izdalo 55 strani obsegajočo knjižico Priročnik za rejo in vzgojo psa, avtorja Ivana Božiča. Leta 1987 je dr. Gorazd Gavez napisal knjigo Mali družni psi (152 strani). Leta 1990 pa je Miroslav Zidar v samozaložbi izdal svojo drugo knjigo, knjigo O kraškem ovčarju (in prvo o tej pasmi pri nas), ki na 183 straneh obravnava izključno to našo avtohtono pasmo in podrobno razčlenjuje njen razvoj.

V okviru tečajev za vodje tečajev so leta 1977 izšla skripta z več avtorji, uredil pa jih je Vlado Gerbec. Leta 1981 so izšla prva skripta o šolanju ruševinskih psov (avtor Miroslav Zidar), leta 1983 je v peti dopolnjeni izdaji knjige O psih prvič podrobno in sistematično obdelano šolanje psov za iskanje v ruševinah, leta 1984 pa je Vladimir Gerbec uredil 183 strani obsegajoč priročnik ABC za vodnike reševalnih psov, katerega vsebino sestavljajo prispevki več avtorjev.

Za področje agilityja je novembra 1991 izšla knjižica (40 strani) z naslovom Agility, avtorja Dominika Knavsa, ki nas je takrat prvič podrobno seznanjala s programom tovrstnega tekmovanja. Istega leta je v 7. dopolnjeni izdaji knjige O psih obdelano tudi šolanje psov za posamezne elemente agilityja. Leta 1992 je takratni republiški sekretariat za notranje zadeve izdal knjigo v obsegu 117 strani z naslovom Službeni psi specialisti avtorja Andreja Šušteršiča. Medtem ko je knjiga O psih pri nas prva definirala teoretične temelje vzgoje in šolanja, je leta 1993 izšla druga knjiga, ki obravnava teoretične temelje šolanja psov še bolj poglobljeno, njen naslov je Vedenje psa, njen avtor pa je prof. dr. France Vreg. Tudi ta knjiga je nepogrešljiva sopotnica pri šolanju psov.

Za področje junior handlinga je komisija otrok in pes leta 1998 izdala knjižico Pravilnik za tekmovanje - igrajmo se razstavo - junior handling, ki jo je brezplačno stiskal Bogdan Margon, avtorica pa je Željka Fon.

*

Nenazadnje lahko h kinološki literaturi štejemo tudi občasno izdajanje rodovnih knjig. Prva rodovna knjiga je izšla leta 1938, izdala pa jo je takratna Jugoslovanska kinološka zveza s sedežem v Ljubljani (Sloveniji). Priredil jo je Anton Schuster, uvodno besedo pa je napisal takratni predsednik JKS dr. Ivan Lovrenčič. Rodovna knjiga je bila namenjena tudi tujim kinologom, ne le našim, saj je bil njen uvod tudi v nemščini. Društvo ljubiteljev ptičarjev je izdalo svojo rodovno knjigo leta 1969, sestavil pa jo je Jože Škofic.

Prva rodovna knjiga za področje nelovskih pasem je izšla leta 1977. Obravnava nelovske avtohtone pasme in tudi primerjalno analizo razvoja teh pasem od leta 1968, ko je bil kraški ovčar ponovno priznan. V letu 1980 je izšel drugi del (za obdobje 1977-1980), februarja 1989 pa tretji del te rodovne knjige (za obdobje 1981-1985). Sestavil jih je Miroslav Zidar.

Leta 1987 je izšla rodovna knjiga barvarjev (krvosledcev), uredil jo je Jože Vester. Rodovno knjigo prepeličarjev je sestavil Slavko Kovač, izšla je leta 1989.

*

Po osamosvojitvi smo nekaj časa še vedno uporabljali neustrezen jugoslovanski pravilnik o strokovnem delu iz leta 1977 in naš pravilnik o vzreji čistopasemskih psov, tetoviranju in prireditvah iz leta 1989. Po 15. maju 1994 je začel v naši novi državi veljati nov, poostren in obširnejši pravilnik o strokovnem delu, ki je bil sprejet na skupnem zboru sodnikov 5. februarja 1994. Od tedaj imamo uvedeno tudi rangiranje sodnikov. V pravilniku iz leta 1989 smo prvič objavili od takrat veljavni katalog kinoloških nazivov in opravil, ki je vseboval in definiral naslednje kinološke poklice: vodja (inštruktor) šolanja agility, vodja osnovnega šolanja, vodja višje stopnje šolanja, trener tekmovalne vrste, marker osnovnega šolanja, marker tekmovalne vrste, republiški marker, vodja šolanja lavinskih psov, vodja šolanja ruševinskih psov, predavatelj kinološke tematike, kinološki svetovalec za področje organizacije, kinološki svetovalec na področju šolanja psov, kinološki svetovalec na področju vzreje, vzrejno tetovirni referent itn. Leta 1990 smo v ta namen izdali tudi izkaznico kinoloških nazivov. Doslej smo izdali že 180 tovrstnih izkaznic.

KINOLOŠKE PRIREDITVE IN TEČAJI

Ocenjevanja in razstave

Prvi pregled (ocenjevanje zunanjosti) je bil 21/3-1924, na njem je ocenjeval dr. Ivan Lovrenčič in na tem pregledu je bil ocenjen tudi prvi kraški ovčar Levi. Klub ljubiteljev športnih psov je 12. oktobra 1924 organiziral drugi pregled športnih psov, za sodnika je povabil dr. Karla Witelhuberja z Dunaja.

Že slabo leto po ustanovitvi Jugoslovanske kinološke zveze, točneje 8. in 9. septembra 1926, je bila v Ljubljani na prostoru takratnega Ljubljanskega velesejma prva mednarodna razstava psov vseh pasem. Vodja razstave je bil Franc Urbanc, predsednik pa dr. Ivan Lovrenčič. Leta 1931 je Klub ljubiteljev športnih psov organiziral prvo državno razstavo psov, drugo pa 6. avgusta 1933 v Mestnem parku v Celju; obe sta bili mednarodnega značaja. Pred drugo svetovno vojno je bilo organiziranih skupaj pet mednarodnih razstav, zadnja 7. maja 1939 v Ljubljani.


Po vojni je bila prva večja kinološka prireditev državna razstava psov vseh pasem 7. septembra 1947, ki jo organiziralo takratno "Kinološko udruženje za LR Slovenijo". Na razstavo je prišlo 247 psov 35 pasem, od tega 10 ilirskih ovčarjev. Prva mednarodna razstava po vojni in šesta po vrsti je bila 11. in 12. septembra 1948 v Ljubljani ob priliki skupščine FCI na Bledu. Ob 25. obletnici Jugoslovanske kinološke zveze je bila 9. in 10. septembra 1950 v Ljubljani sedma mednarodna razstava s 456 psi 58 pasem. Prva republiška razstava je bila v Mariboru 1. in 2. septembra 1951 in je bila mednarodnega značaja. Tovrstne prireditve (mednarodne razstave) so se nato vrstile: 7. in 8. septembra 1952 v Ljubljani, 14. in 15. maja 1955 v Ljubljani, 1. in 2. avgusta 1959 v Ljubljani, 7. in 8. septembra 1963 v Mariboru, 14. in 15. septembra 1968 v Ljubljani, 31. maja in 1. junija 1969 v Mariboru, 5. in 6. junija 1971 v Ljubljani, 1. in 2. septembra 1973 v Ljubljani, 16. in 17. avgusta 1975 v Ljubljani, 20. in 21. avgusta 1977 v Ljubljani ter jubilejna 25. mednarodna razstava (pri tem so upoštevane tudi republiške in državne razstave mednarodnega značaja) 25. in 26. avgusta 1979 v Ljubljani. Na tej razstavi so razstavili 704 pse 60 pasem. Sledile so mednarodne razstave leta 1981, 1983, 1985, 1987, 1989, 1990, 1993, 1994, 1995, 1996, 1997, 1998, 1999, 2000 in 2001 v Ljubljani, leta 1985, 1986, 1988, 1990, 1992, 1994, 1996 in 1998 v Kranju, leta 1984, 1986, 1988, 1990, 1992, 1994, 1996, 1998 in 2000 v Mariboru, leta 1987, 1989, 1991, 1993, 1995, 1997, 1999 in 2001 v Lendavi, leta 1996 v Gornji Radgoni, leta 1995 in 1997 v Kopru, leta 1999, 2000 in 2001 v Portorožu ter leta 2001 v Vrtojbi. Vse te razstave imajo povprečno od 800 do 1100 prijavljenih psov iz 10-15 držav in preko 170 pasem. Tako imamo letno 4 mednarodne in pet državnih razstav.

Posledica pogostnosti mednarodnih razstav je tudi relativno veliko število izdanih slovenskih prvaštev: 341 mladinskih (ChJ-SLO) in 1080 prvaštev v lepoti (Ch-SLO). Doslej smo izdali tudi dve delovni prvaštvi.

Ob tem velja izpostaviti vsaj najvidnejše uspehe naših vzrediteljev in lastnikov psov, katerih psi so dobili naziv "svetovni prvak". Ta naziv so dosegli:

Muenchen 1972: Brin, hanoveranec, last Alojza Mlakarja

Insbruck 1977: Ali, kratkodlaki istrijanec, last Tomaža prevodnika, Bom Orleški, last Petra Žunka

Bern 1979: Dunao v. Laudon, bavarski barvar, last Jožeta Vestra

Dortmund 1981: Ch Merriveen Oliver Twist, angleški buldog, last Štefana Šinka

Amsterdam 1985: Ch Jubilee Gemsome Gella, angleški buldog, last Štefana Šinka

Dunaj 1986: Blisk, resasti istrijanec, last Jožeta Fajfarja, Rona Osilniška, hanoveranka, last Jožeta Vestra

Tel Aviv 1987: Ch Jubilee Gaiety Glenda, angleški buldog, last Štefana Šinka

Brno 1990: Ola del Falco Rosso, cirneco dell Etna, last Aleša Mencingerja, Barni, posavski gonič, last Lada Raztresena, Raka, hamiltonov gonič, last Jožeta Vestra

Dortmund 1991: Ola del Falco Rosso, cirneco dell Etna, last Aleša Mencingerja, Ch Greatshot Buckmaster in Ch Madonas baby v.d. Bleienhoek, angleški buldog, oba last Štefana Šinka

Bern 1994: Ari, kratkodlaki istrijanec, last Jožeta Eržka, Ch Jubilee Karma mia, angleški buldog, last Štefana Šinka

Bruselj 1995: Nera Janinska, JRGPL 60005, slovenski planinski gonič, last Toneta Drofenika

Budimpešta 1996: Vidra Dreveniška, SLRGPL 00017, slovenski planinski gonič, last Toneta Hočevarja; Bafin Seta del Oro (mladinski SP) in Ordone Seta del Oro, cirneco del Etna, last Barbare Mencinger

Puerto Rico 1997: Cyrena Seta del Oro (mladinska SP), cirneco dell Etna, last Barbare Mencinger

Helsinki 1998: Bafin Seta del Oro, cirneco dell Etna, last Barbare Mencinger; Reks, kraški ovčar, last Damjana Viteza

Milano 2000: Šana, kraška ovčarka, last Franca Kiseljaka; Ormea-Ola Seta del Oro (SP veterank), cirneco dell Etna, last Barbare Mencinger; Ch. Buzz Jr. Golding in Ch. Hungarian Sea Betti (SP veterank), šar pej, last Dejana Buhovca; Beauty Beast Damnation to Jotown (mladinski SP), mops, last Katje Rejec; Shadow of Aire Extravaganza (mladinski SP), airedalec, last Mirje Lapajne; Snorewood Bright Bug (SP najmlajših), mops, last Melite Grošelj & Uroša Pirca

Porto 2001: Ch. Chancjgsru Paris Crunch, šar pej, last psarn Golding in Chancjsgru, Sharon vom Tannenbruch, airedalec, last Mirje Lapajne

Številni pa so dosegli tudi naziv "evropski prvak":

Dortmund 1992: Ola del Falco Rosso, cirneco dell Etna, last Aleša Mencingerja

Budimpešta 1993: Ola del Falco Rosso, Ordone Seta del Oro (mladinska EP) in Ormea-Ola Seta del Oro (mladinska EP), cirneco dell Etna, last Barbare Mencinger

Verona 1993: Ch Greatshot Buckmaster in Ch Jubilee Karma mia, angleški buldog, oba last Štefana Šinka

Lisbona 1994: Orellana Seta del Oro, cirneco dell Etna, last Barbare Mencinger

Maastricht 1995: Ormea-Ola Seta del Oro, cirneco dell Etna, last Barbare Mencinger

Luxemburg 1996: As in Vidra Dreveniška, slovenski planinski gonič, last Toneta Hočevarja; Ordone Seta del Oro in Bafin Seta del Oro (mladinski EP), cirneco dell Etna, last Barbare Mencinger; Baloo Seta del Oro (mladinska EP), cirneco dell Etna, last Urške Trojar

Genova 1998: Šah Vršnik, kraški ovčar, last družine Hramus-Zorman, Shadow of Aire Cadillac, sealyhamski terier, last Mirje Lapajne

Tulln 1999: Šana, kraška ovčarka, last Franca Kiseljaka; Ch. Moetica Starry Starry Night (mladinska EP), bradati collie, last Maje Korošec; Columbo vom Schoenen Schwarzatal (mladinski EP), last Nade Grubišič, Its Showtime von der Locher Muele, airedalec, last Mirje Lapajna, Ch Chanjcsgru Black Power, šar pej, last psarne Golding, Brigoree Firstborn Baby (mladinska SP), bela višavska terierka, last Lidije Fegic-Mueller

Poznan 2000: Ch Margems the Jocker, Ch Margems Berry Crunche, Golding Joan Baez, šar pej, vsi last psarn Golding & Margems, Hungarian Sea Betti (SP veterank), šar pej, last psarna Golgding

Tel-Aviv 2001: Tintavon Rossini, lasa apso, last Mojce Bregar, Sharon vom Tannenbruch, airedalec, last Mirje Lapajne, Shadow of Aire Extravaganza, airedalec, last Mirje Lapajne

Poleg teh največjih možnih uspehov naših razstavljavcev in vzrediteljev, ki jih, glede na to, da smo majhna država, sploh ni malo, pa imamo seveda tudi zelo številne vice svetovne in evropske prvake, mednarodne (Ch-INT) in državne prvake ter zmagovalce specialnih razstav.

V Murski Soboti je bila (ob priliki mednarodne razstave v Gornji Radgoni) 8. novembra 1996 organizirana prva prireditev Prvak prvakov Slovenije (Ch-Ch SLO). Absolutni zmagovalec te prireditve je bil nemški ovčar Leeds izpod Šmarne gore, last Tine Fojkar. Zmagovalci vseh skupin FCI so se udeležili tovrstne mednarodne prireditve v Baslu leta 1997. Na tej prvi prireditvi so sodili: Hans Mueller (Švica), Terry Thorn (Velika Britanija), Štefan Šinko, Miroslav Zidar in Valter Šehel. Drugo tovrstno prireditev je izpeljal KD Maribor 19. septembra 1998 v okviru mednarodne razstave CACIB 1998.

Od leta 1995 je Kinolog uvedel izbiro naših najuspešnejših razstavnih psov za preteklo leto, imenovano TOP 20. Po koncu sezone 20-im najuspešnejšim slovenskim razstavnim psom podelimo diplome in pokale. Prva v TOP 20/94 je bila samojedka Anatina Prisha s 467,65 točkami, last Marije Kavčič.

Tekme lovskih psov

Prva kinološka prireditev v Sloveniji nasploh je bila prva poljska tekma ptičarjev leta 1910 v Domžalah, na njej pa je sodil prvi slovenski kinološki sodnik Evgen Križaj. Naslednja preizkušnja ptičarjev je bila leta 1913, prva mariborska tekma ptičarjev pa je bila leta 1927.

Jeseni leta 1924 je Klub ljubiteljev brakov v Grosupljem organiziral prvo tekmo goničev, vodil jo je sam dr. Ivan Lovrenčič. Po letu 1938 je bila prva tekma goničev v Slivnici pri Cerknici. V tem času so bili nekateri lovci proti brakadam (posebno na srnjad) in proti brakom (goničem), ker so številni lovci uporabljali preostre pse, ki so ujeto upehano divjad pogosto raztrgali, in klub se je seveda boril proti takšnemu načinu lova. Po vojni je klub organiziral tekmo najprej leta 1949, na kateri smo dobili tudi prvega mednarodnega prvaka v delu, kratkodlako istrijanko Hitro, leta 1950 pa je dosegla enak naslov Živa Podgorska iste pasme. Med najuspešnejše dosežke v zgodovini goničev lahko vsekakor uvrstimo dvakratno dosego naziva evropskega prvaka v delu naših goničev, ki sta ju prejela Jurij Rihtaršič s kratkodlakim istrijancem Arijem (7. 12. 1996 v Belgiji) in Jože Eržek prav tako s kratkodlakim istrijancem Arijem (16.10.1998 v Avstriji).

Društvo brak jazbečar je 9. novembra leta 1930 izvedlo prvo uporabnostno tekmo v lovišču Šmarje pri Ljubljani. Po vojni, točneje po letu 1953 se je že na začetku (v dveh letih) zvrstilo 10 uporabnostnih tekem. Najuspešnejša sta bila Ivan Hartl in Maks Martinčič.

Klub ljubiteljev jamarjev je imel pred vojno številne spomladanske preizkušnje dela v rovu in jesenske za delo na planem. Ko je po vojni lovski zakon prepovedal lov na visoko divjad z goniči, so začeli množičneje uporabljati ustreznejšega lovskega terierja, ki ga je bilo tudi lažje vzdrževati. Klub je v tem povojnem času priredil dve medrepubliški uporabnostni temi v Čatežu in Novem mestu. Ob priliki 50-letnice obstoja pa je klub 26. junija leta 1976 v Stožicah pri Ljubljani organiziral prvo mednarodno tekmo jamarjev.

Izpiti, tekmovanja, nastopi

Prvi izpiti šolanih psov nasploh so bili izpiti lavinskih psov 26. marca 1954 v Tamarju (L-1). Pred sodnikom Teodorjem Drenigom je izpite opravilo osem psov. Že 16. decembra istega leta so bili v Ljubljani prvi izpiti za šolanega psa (O-1, O-2), opravilo jih je 9 psov prav tako pred sodnikom Teodorjem Drenigom. Naslednje leto so izpite šolanih psov organizirali tudi v Mariboru (18. decembra 1955), leta 1956 pa so v Ljubljani psi opravili že drugo stopnjo. Vodniki, ki smo opravljali te izpite, smo bili več ali manj samouki. Z lavinskimi izpiti smo v okviru KZS nadaljevali šele februarja 1970 pod Stolom (L-1, L-2), sodila sta Janez Hojan in Miroslav Zidar. Prvi izpiti za ruševinske pse (R-1, R-2) pa so bili 15. 10. 1988 v Tržiču, sodila sta Vladimir Gerbec in Branko Špindler.


Med leti 1953 in 1974, še posebno pa v šestdesetih, so bili popularni propagandni nastopi ekip šolanih psov, ki so bili na izredno visokem nivoju, vsekakor mnogo višjem, kot je danes. Vsebina dela psov je bila bogatejša, zahtevnejša in atraktivnejša (npr.: prinašanje predmeta s skokom preko psa, daljinski skoki preko 6 m, plezalni skoki čez plezalno steno preko 5 m, skoki skozi goreč obroč, plazenje, čuvanje predmeta, poslušnost zgolj na gibe v oddaljenosti najmanj 20 m, identifikacija lastnikovega predmeta, hoja po dveh tacah itn.). Najuspešnejša je bila sprva in dolga leta ekipa Kluba ljubiteljev športnih psov Ljubljana, pod vodstvom Janeza Klemenčiča. Člani te ekipe so bili: Marjan Brezovšek, Ivan Kristan, Jože Božič, Sonja Miller, Janez Plestenjak, Ciril Vašl, Bogdan Anžel, Miroslav Zidar, Bogo Bizilj idr. Kasneje je bila nekaj let uspešna tudi ekipa kluba iz Celja pod vodstvom Jožeta Robiča. Člani te ekipe so bili: Vekoslav Tanko, Marjan Tratnik, Nada Vivod, Vera Blazinšek idr. Ob koncu šestdesetih je bila zelo uspešna tudi ekipa iz Trbovelj. Potem so ekipe za propagandne nastope žal postopoma odmrle, zamenjala so jih manj zahtevna tekmovanja posameznikov.

Takratni urednik Kinologa Marjan Dvoraček je v prvi številki leta 1979 pisal o srečanju članov tekmovalne ekipe Kluba ljubiteljev športnih psov Ljubljane. Srečanje je bilo 17. 11. 1978 v gostilni Mrak, organiziral pa ga je takrat zelo prizadevni in večinoma tudi zelo kritični kinolog Lado Mijatovič. Zapisal je, da so člani ekipe tedaj sami krili vse stroške, vključno z opremo. Imeli so enotne drese, ki so jih nabavili z lastnim denarjem, njihovi psi pa so v častnem krogu nosili posebne predmete z zastavicami mesta Ljubljane.

Ker doma še nismo prirejali tekmovanj, so bili prvi uspehi naših tekmovalcev v tujini. Največje uspehe naših tekmovalcev zasledimo na ekipnih tekmovanjih (takrat še ni bilo tekmovanj posameznikov) v Italiji (Lago di Como, Padova, Gorica) in kasneje tudi na tekmovanjih posameznikov (San Remo, Gradec). Leta 1953 je v Comu in 1956 v Gorici naša ekipa celo zmagala. Naši tekmovalci so se udeleževali mednarodnih tekmovanj tudi v inozemstvu, najuspešnejša sta bila takrat Janez Klemenčič in Jože Robič, kasneje pa še Bogdan Sergo. Prvič smo sodelovali tudi na 20. evropskem prvenstvu, ki je bilo v Luxemburgu 5. in 6. septembra 1975. Na tem tekmovanju se je naš tekmovalec Bogdan Sergo s svojim Šarom uvrstil na 4. mesto. Naslednje leto, 11. in 12. septembra 1976, je bil na EP v Belgiji še uspešnejši, dosegel je tretje mesto. Uspešni smo bili tudi na naslednjem EP 2. - 4. septembra 1977 v Vidmu (Udine) v Italiji, kjer smo nastopili v večjem številu (sedem članov) in se v konkurenci šestih držav in 35 udeležencev ekipno uvrstili na drugo mesto, med posamezniki pa je bil naš tekmovalec Rado Pliberšek s psico Lido četrti, na sedmo mesto pa se je uvrstil naš Stane Koren s psom Cezarjem.

Pri nas smo začeli z organizacijo tekmovanj šele leta 1963, ko je takratni Klub za vzrejo športnih in službenih psov Celje organiziral prvo državno ekipno prvenstvo šolanih psov (in žal hkrati tudi zadnje). Udeležile so se ga tri ekipe iz Maribora, Celja in Trbovelj. Vsaka ekipa je štela po tri vodnike s psi in vodjo; zmagala je ekipa iz Celja. Vodja tekmovanja je bil Janez Plestenjak. Klub iz Maribora je 14. novembra 1965 organiziral prvo (republiško) tekmovanje posameznikov, vodil ga je Jože Komočar. Sodili pa so: Teodor Drenig, Janez Hojan, Miroslav Zidar in Janez Plestenjak. Obe tekmovanji sta potekali po posebnih programih, ki sem jih sestavil po naročilu takratne zveze klubov. Že naslednje leto smo pričeli z organizacijo mednarodnih tekmovanj. Prvo je bilo 14. in 15. oktobra 1966 v Mariboru. Naši najuspešnejši tekmovalci v tistem času so bili Janez Klemenčič, Jože Robič, Bogdan Sergo, Matjaž Dolenc in Stane Koren. Prvi republiški prvak (1965) je bila IKA, JRŠp NO 3061 (Vera Blazinšek iz Celja). Vsi republiški prvaki do leta 1976 so tekmovali po posebnem, zelo zahtevnem programu za republiško prvenstvo, ki ga je sestavil Miroslav Zidar, vendar je bil ta program leta 1976 poenoten oziroma zamenjan s programom mednarodnih tekmovanj.

Prvo medklubsko srečanje (tekmovanje) je organiziral takratni klub v Žalcu 8. junija 1975, vodja je bil znani kinolog iz lovskih vrst, Ivan Rojc.

KD Ljubljana je leta 1979 pričel s tradicionalnimi mednarodnimi tekmovanji v počastitev Teodorja Dreniga (Drenigov memorial), ki poteka vsako leto v aprilu. Predsednik prireditvenega odbora prvega Drenigovega memoriala je bil Jože Vidic.

Slovenija si je na področju šolanja psov pridobila mednarodni ugled. Prvo pomembno priznanje je bilo, ko nam je bila leta 1989 zaupana organizacija 2. svetovnega prvenstva nemških ovčarjev (KD-ji Štajerske regije). Leta 1992 smo bili organizatorji (KD Ljubljana) 3. svetovnega prvenstva šolanih psov, letos pa nam je (ponovno) zaupano 12. svetovno prvenstvo šolanih psov (KD Vrtojba skupaj s komisijo za šolanje). Poleg tega smo leta 1999 zelo uspešno organizirali (Klub ljubiteljev šnavcerjev in pinčev Slovenije in KD Vrtojba) tudi 8. svetovno prvenstvo velikih šnavcerjev.

Prvo (poskusno) tekmovanje v agilityju je bilo leta 1989 v Bakovcih, organizirala sta ga Dominik Knavs in Tone Hočevar. Leto dni kasneje je bilo tekmovanje v Ljubljani in Portorožu, KD Ajdovščina pa je organiziral že prvo odprto prvenstvo. V letu 1991 je bilo že 5 tekmovanj v agilityju, eno teh je bilo tudi prvo državno prvenstvo v Mariboru. Leta 1998 pa smo bili v Mariboru gostitelji nadvse uspešnega 3. svetovnega prvenstva v agilityju, ki ga je zelo uspešno organiziral KD Maribor (predsednik prireditvenega odbora Dominik Pleteršek) skupaj s komisijo za agility.

Tečaji, seminarji, predavanja


Prvi tečaj o vzgoji in šolanju psov (ptičarjev) nasploh je organiziral Klub ljubiteljev ptičarjev od 8. do 13. marca 1937, vodil ga je Evgen Križaj. Tečaja se je udeležilo dvanajst poklicnih lovcev. Drugi tečaj je potekal med 13. in 19. marcem 1938, vodil ga je Bogdan Sežun. Po vojni so bili prvi tečaji za šolanje psov spomladi leta 1952 v Ljubljani (Rožnik), vodil jih je Janez Klemenčič, naslednje leto pa je tečaj vodil Bogdan Sežun. Nato so se tečaji vrstili vsako leto (sprva v Trnovem na konjskem vadišču, nato pa na vadišču na Brdu). Vodil jih je Janez Klemenčič vse do leta 1964, ko ga je zamenjal Bogdan Anžel, njega pa leto kasneje Miroslav Zidar. Po letu 1956 so začeli tečaje organizirati tudi v Mariboru (Jože Komočar, Jože Grobin), Celju (Jože Robič, Marjan Tratnik) in na Vrhniki (Janez Hojan). Udeležba tečajnikov je bila na začetku razmeroma skromna (6-10 tečajnikov) v primerjavi s sedemdesetimi leti (v letu 1978 jih je bilo v ljubljanskem društvu že okoli 100), vendar smo se danes že mnogokje zopet približali številu deset ali petnajst.

Da bi za vodenje tečajev usposobili nove ljudi, dotedanjim pa utrdili znanje, je takratni Klub za vzrejo športnih in službenih psov v Celju organiziral septembra leta 1959 prvi tečaj za vodenje tečajev, ki ga je vodil hrvaški kinolog Slavko Miškulin. Tečaja se je udeležilo devet takrat najbolj aktivnih kinologov s svojimi psi iz Ljubljane in Celja. Po dolgem premoru smo med 4. in 7. julijem leta 1974 v Ljubljani organizirali tridnevni tečaj za vodje tečajev, ki se ga je udeležilo 14 vodnikov s svojimi spi iz vse Slovenije; vodila sta ga Janez Hojan in Miroslav Zidar. To je bil pravzaprav začetek organiziranja kasnejših vsakoletnih tovrstnih tečajev. Leta 1977 je bil tečaj že dvostopenjski, naslednje leto pa tristopenjski (začetni, nadaljevalni in izpopolnjevalni). S strani strokovnega sveta je bila leta 1975 ustanovljena komisija za izobraževanje, ki jo je vodil Miroslav Zidar. Leta 1985 je bila izvoljena nova komisija, ki ji je vse do njene razpustitve leta 1995 predsedoval Franček Šterman. Sprva je komisija uspešno izvajala program izobraževanja, potem pa je komisija za šolanje, ki ji je predsedoval Bogdan Sergo, pričela z improviziranim izobraževanjem in nasprotovala obstoječemu. Med leti 1989 in 1993 je izobraževanje inštruktorjev zopet potekalo preko komisije za izobraževanje. Po njeni razpustitvi ti tečaji občasno sploh niso bili organizirani, če pa so bili, pa ne več tako sistematično kot poprej. Zadnja leta, ko je za izobraževanje pri komisiji za šolanje zadolžen Vojko Kosem, kaže veliko bolje.

Od prvih tovrstnih pa do danes je izpite za vodjo tečajev opravilo 56 tečajnikov in dobilo naziv inštruktor šolanja.

Slovensko kinologijo so zaznamovali tudi tečaji reševalnih psov. Prvi lavinski tečaj je bil od 24. do 26. marca 1952 v Tamarju. Udeležili so se ga člani GRS Jesenice, takratne milice in člani Kluba ljubiteljev športnih psov. Naslednji tečaj je bil leta 1953 pod Storžičem. Ta tečaj sta vodila člana GRS Jože Čop in Marjan Perko ter član Kluba ljubiteljev športnih psov in inštruktor milice Janez Klemenčič. Leta 1955 so nastala nesoglasja med kinologi in člani GRS, ker je naš takratni sodnik Teodor Drenig vztrajal, da naj bi za iskanje v plazovih (lavinah) uporabljali le čistopasemske (rodovniške) pse, člani GRS pa so menili, da čistopasemskost pri tem sploh ni pomembna. Zato je GRS od tedaj organizirala tečaje brez sodelovanje Kinološke zveze Slovenije vse do leta 1967. Večkratni poskusi takratne zveze klubov, da bi vzpostavili dialog z vodstvom GRS so bili zaman. Menili smo namreč, da lavinski tečaji ne morejo biti dovolj strokovni, če niso rezultat sodelovanja kinologov in gorskih reševalcev. Kinologi smo se lavinskega tečaja v Tamarju udeležili (Janez Hojan, Miroslav Zidar) ponovno leta 1967. Leta 1969 se je lavinskega tečaja udeležil tudi Vladimir Gerbec s svojim psom Pargom in zelo uspešno opravil izpit. Ker s sporazumevanjem nismo uspeli, smo s pomočjo članov kluba iz Bleda, ki so bili hkrati tudi člani GRS, od leta 1970 dalje začeli samostojno organizirati lavinske tečaje. Prvi tak tečaj je bil februarja 1970 v okolici Valvasorjeve koče pod Stolom. Tečaja, ki so ga vodili Janez Hojan, Miroslav Zidar in Vladimir Gerbec, se je udeležilo 42 psov.

Prvi tečaj (preizkus) za iskanje ponesrečencev izpod ruševin je bil leta 1976 na Logu pri Ljubljani, organizirala ga je Komisija za reševalne pse pri KZS. Kasneje smo izkoristili še dve ruševini za preizkus psov: 1979. in 1980. leta. Z ureditvijo posebnega poligona za TO in CZ na Igu pri Ljubljani smo dobili prvo možnost (kompleksno umetno ruševino) za sistematično šolanje psov za iskanje v ruševinah. Tako je komisija za reševalne pse pri KZS organizirala prvi tečaj za vodnike iz vse Slovenije, ki naj bi bili bodoči vodje tečajih po društvih. Ta tečaj je bil razdeljen v tri dele in usklajen z večfaznim šolanjem. Potekal je v dneh 25/4, 20/6 in 11/7 1981. Vodila sta ga Stane Koren (organizacijsko) in Miroslav Zidar (strokovno). Tečajniki so se kot bodoči vodje društvenih tečajev za iskanje v ruševinah izurili tudi v pripravi umetne ruševine. Rezultati so bili kmalu opazni, saj so se odvijali kmalu za tem že prvi društveni tečaji, najprej v KD Celje, Krim in Ljubljana, kasneje pa še v KD Tržič, Domžale itn. Leta 1988 je Komisija za reševalne pse pod vodstvom Vladimirja Gerbca pripravila obsežen program usposabljanja in ga zaključila z izpiti.

Občasno je po društvih predaval tudi Peter Confidenti; kot Bogdan Sežun je imel tudi on povsem značilen oziroma originalen način podajanja snovi. Predaval je o vzgoji in psihologiji psov, predvsem v dobi socializacije.

Agility je pri nas razmeroma mlada panoga; pobudnika za tovrstni kinološki šport sta bila Dominik Knavs in Tone Hočevar, ki sta 9. marca 1991 na Igu pri Ljubljani organizirala prvi seminar o agilityju s predstavitvijo kombinacije preprek (parkurja) in organizacije tekmovanj. Udeležilo se ga je 48 slušateljev (sodnikov, pripravnikov in organizatorjev).

Prvi tečaj za junior handling je bil 5. aprila 1998 v Kranju, udeležilo se ga je 18 sodnikov in pripravnikov. Vodila ga je Željka Fon.

Strokovni svet je 20. maja leta 1978 v Podutiku prvič organiziral tečaj striženja psov, ki se ga je udeležilo 8 lastnikov različnih pasem psov; vodil ga je Miroslav Zidar, sodelovala pa sta še Špela Medved iz Ljubljane in Janko Recelj iz Maribora. Pred tem tečajem so imeli demonstracijsko striženje v Mariboru, za pomoč pa so tedaj poprosili go. Propst iz Gradca.

Prvo predavanje za sodnike in pripravnike je bilo 2. in 3. aprila 1960 v Ljubljani. Predavala sta Bogdan Sežun (o izvoru psa) in Julij Koder (o vzreji in dednosti). Naslednja predavanja so bila na Travni gori leta 1962 (predaval je Bogdan Sežun) in v Ljubljani leta 1964 (predavali so Bogdan Sežun, Jože Škofic in Miroslav Zidar). Potem so se vrstila še predavanja na zborih sodnikov na Polževem in v Portorožu (predavali so Bogdan Sežun, Janez Hojan, Blaž Kavčič in Miroslav Zidar). Potem tovrstnih predavanj ni bilo vse do leta 1999.

Naši strokovnjaki pa so predavali tudi v tujini: Miroslav Zidar na 14-dnevnem seminarju v Italiji (Občinah in Trstu) leta 1996 in 1997, ki ga je organizirala socialna zadruga Demos iz Trsta; sodelovala je tudi Željka Fon s predavanjem o pet terapiji mentalno prizadetih in o izkušnjah tovrstne terapije v Izraelu, kjer so za to uporabljali pritlikave šnavcerje. Seminar z naslovom Zooterapija je bil namenjen bodočim trenerjem psov vodičev slepih in psov pomočnikov invalidov. Sašo Novak pa je imel v Južni Afriki leta 2000 seminar za tamkajšnje bodoče sodnike v agilityju.

SODNIKI IN PRIPRAVNIKI

Nadaljnji uspešen razvoj kinologije prav gotovo jamči strokovni kader, ki mu pripadajo predvsem sodniki. Prvi slovenski kinološki sodnik je bil Eugen Križaj (bil je sodnik za zunanjost in delo vseh ptičarjev), prvi sodnik za športne pasme pa dr. Stanko Arko, ki je bil sodnik od leta 1927. Prvi slovenski vsesplošni (all-round) sodnik pa je bil dr. Ivan Lovrenčič. Njega je nasledil Teodor Drenig. Potem dolga leta nismo imeli nobenega vsesplošnega sodnika. Prvi je imel leta 1995 pogoje Miroslav Zidar. Sledila sta mu Marija Kavčič in Štefan Šinko (oba leta 1997).

Prvi sodnik za izpite športnih in službenih psov je bil Teodor Drenig, kmalu pa se mu je pridružil Bogdan Sežun, leta 1963 pa še Janez Plestenjak, Miroslav Zidar in Janez Hojan.

Prvi sodnik za lavinske pse je bil Teodor Drenig, za njim pa so bili Janez Hojan, Miroslav Zidar in Jože Vidic, kasneje pa še Vladimir Gerbec in Branko Špindler. Komisija za reševalne pse je leta 1989 imenovala prve sodnike za izpite za iskanje v ruševinah: Janeza Hojana, Miroslava Zidarja, Jožeta Vidica, Vladimirja Gerbca in Branka Spindlerja, ki so bili dotlej sodniki za ocenjevanje dela lavinskih psov.

Prvi sodniki za agility so bili imenovani na 1. zboru sodnikov za agility leta 1992 v Ljubljani: Dominik Knavs, Vladimir Gerbec, Anton Es, Marjan Žolnir in Miroslav Zidar. To je bila tudi lista naših takratnih mednarodnih sodnikov za agility, poslana na FCI.

Prvi (in edini) sodnik za povsem novo panogo šolanih psov obedience (ubogljivost) je od leta 1998 Miroslav Zidar, ki je bil na seminarju FCI za mednarodne sodnike za ubogljivost 27. novembra 1997 v Hamarju na Norveškem. Sodeloval je tudi v mednarodni komisiji pri končnemu oblikovanju mednarodnega pravilnika za ubogljivost.

Prva sodnica za junior handling pri nas je Željka Fon (od leta 1998), naslednje leto pa so ji sledili še Sabina Spevan, Brigita Kremser, Slavica Skalar, Barbara Mencinger, Tatjana Urek, Miroslav Zidar, Mira Bizjan in Tanja Bizilj.

Število sodnikov je začelo občutno naraščati šele po letu 1963. Da bi povečali kakovost strokovnega kadra nasploh, je strokovni svet takratne zveze klubov leta 1974 sprejel poseben pravilnik o sodniških pripravnikih, s katerim so bili s 1. januarjem leta 1975 uvedeni sprejemni izpiti za pripravnike na področju športnih psov, naslednje leto pa so bili sprejemni izpiti obvezni že za vse pripravnike. Znanje pripravnikov preverjamo s posebnimi testnimi vprašanji. Prvi sprejemni izpiti za sodniške pripravnike so bili 28. januarja 1976. Takrat smo vnesli v izpit za sodnika šolanih psov službenih pasem tudi praktični izpit iz markiranja.


Da bi prisilili sodnike k izpopolnjevanju in k večji strokovni aktivnosti, smo uvedli mentorstvo. Strokovni svet KZS je tako leta 1979 sprejel pravilnik o mentorstvu, ki obvezuje vse kinološke sodnike, da aktivno sodelujejo pri izpopolnjevanju pripravnikov in tako vsaj nekoliko vzdržujejo svoje lastno znanje. Leta 1998 je izpitna komisija izdala obsežno zbirko izpitnih vprašanj in sestavila nove, obsežnejše izpitne testne pole tudi za sodnike. S sprejetjem novega pravilnika o strokovnem delu leta 1994 pa smo sodnike prvič začeli tudi rangirati v ocenjevalce, državne in mednarodne sodnike, vzrejne sodnike in sodnike specialiste.

Izpitno (sodniško) komisijo je imenoval strokovni svet prvič leta 1974 (prej je po potrebi izpraševalce izbral predsednik KZS), vodil jo je Jože Škofic (do 1977). Od leta 1977 do 1986 je bil predsednik te komisije Janez Hojan, med leti 1986 in 1999 pa Miroslav Zidar. Od leta 1999 do leta 2000 je bil predsednik Jože Vidic, letos (2001) pa je na predsedniško mesto izvoljen Marko Mali.

Naši sodniki so dokazali svojo strokovnost in ugled naše kinologije in domovine tudi s sojenjem v inozemstvu. Prvi je sodil v inozemstvu Teodor Drenig, sledili so mu na razstavah najprej Miroslav Zidar in Janez Hojan, kasneje pa še Štefan Šinko, Marija Kavčič, Ibolja Godina, Blaž Kavčič idr., na inozemskih mednarodnih tekmovanjih v šestdesetih in sedemdesetih letih pa Miroslav Zidar, kasneje pa še Jože Vidic, Franček Šterman, Bogdan Sergo idr.

Poleg tega so nekateri sodili tudi na eminentnih svetovnih razstavah in prvenstvih:

Na lepotnem tekmovanju Prvak prvakov FCI v Baslu leta 1997 je sodila naša sodnica Marija Kavčič, na svetovnih razstavah na Dunaju (1986), v Brnu (1990), Budimpešti (1996) in v Portu (2001) Štefan Šinko, na svetovni razstavi v Brnu (1990) Marija Kavčič in Blaž Kavčič, na svetovni razstavi v Milanu leta 2000 pa Miroslav Zidar. Vsi ti sodniki so sodili tudi na številnih evropskih razstavah.

Na 4. svetovnem prvenstvu v Belgiji je bil glavni sodnik Dominik Knavs, na 5. svetovnem prvenstvu v Italiji leta 1994 sta sodila Jože Vidic (obrambo) in Franček Šterman (nadzorni na sledi), na 10. SP v Stockerau leta 1999 je bil nadzorni na sledi naš sodnik Vojko Kosem, na 6. svetovnem prvenstvu velikih šnavcerjev v Italiji leta 1997 je poslušnost sodil naš sodnik Miroslav Zidar, na 8. SP velikih šnavcerjev v Vrtojbi leta 1999 pa je sodil Brane Puš (obrambo); nadzorni na sledi je bil Vojko Kosem; Jože Vester je sodil dvakrat, na 3. in 6. evropskem prvenstvu goničev, leta 1995 v Belgiji in leta 1998 v Avstriji. Na SP v agilityju leta 1998 je sodil Sašo Novak, na 7. SP (IRO) reševalnih psov v Veseli nad Lužnici pa je kot pomožni sodnik sodil naš priznani strokovnjak za reševalne pse Vladimir Gerbec, ki bo sodil kot sodnik na prihodnjem SP. Sašo Novak pa je prvi naš sodnik, ki je sodil na svetovnem prvenstvu v agilityju, na 3. SP v Mariboru leta 1998.

ZAKLJUČEK

KZS je predvsem po zaslugi dolgoletne strokovno bogate tradicije in vztrajnosti nekaterih nesebičnih kinologov ostala močna in za sedaj še tudi mednarodno ugledna kinološka organizacija, ki se še zaveda svoje pomembne vloge v družbi. Še vedno se lahko ponosno ozira na svojo ustvarjalno preteklost, narobe pa bo, če se bo nanjo stalno sklicevala (se za njo skrivala), ne bo pa sprejela dejstva, da je pravzaprav odgovorna za nadaljevanje tradicije in bodočnost kinologije na Slovenskem in širše. Zaenkrat še ni razloga, da ne bi samozavestno in ponosno praznovali spoštljivega jubileja, 80 let sistematičnega požrtvovalnega dela, in vseh dosedanjih dosežkov, ki jih ni malo in ki tudi širše gledano sploh niso majhni, vidni pa so na vseh področjih, tako v vzreji, šolanju kot tudi v razstavljanju. In nenazadnje gre zasluga tudi pisarni KZS, ki je še posebno v dobi osamosvajanja odigrala pomembno vlogo in s predanim ter visoko strokovnim delom pripomogla k temu, da je bil prehod tako rekoč neopazen, pa čeprav zahteven. In zgledno poslovanje pisarne je bil eden od odločilnih in javno izraženih dejavnikov, da smo bili deležni zaupanja FCI in sprejeti v članstvo.

Ker so in bodo našo bogato tradicijo ustvarjali posamezniki, naši člani, eni bolj, drugi manj opazno, je prav, da pravzaprav ob tej obletnici čestitamo vsem našim članom, od ljubiteljev in vzrediteljev do naših strokovnjakov, sodnikov, ki so po osamosvojitvi veliko prispevali tudi k spoznavanju naše nove države Slovenije v tujini! Poleg navedenih, ki so bili v naši kinološki zgodovini na ključnih mestih v ključnih trenutkih razvoja naše organizacije, so namreč k uspešnemu delovanju prispevali tudi številni nenavedeni posamezniki, ki so bodisi kot vodje tečajev po društvih, kot organizatorji številnih kinoloških prireditev, bodisi kot razstavljavci skupaj soustvarjali slovensko kinologijo. Zato ne morem mimo misli Marjan Dvoračka, zapisane v enem od Kinologov, da naj kinološka zveza posveti več pozornosti našim predhodnikom, ki so veliko pripomogli k temu, da se danes v Sloveniji lahko ponašamo s tako kvalitetno vzrejo psov in takšnimi dosežki na področju šolanja psov.

In tudi za kinologijo velja, da jo ima vsaka generacija samo na posodo, da jo je torej dolžna čuvati in razvijati za naslednje rodove.

Po svojih zapiskih in arhivu sestavil

Miroslav Zidar

obrazciPravilniki in obvestilaorgani kzs
Prvaštva SlovenijeFCI obvestilaKraški Ovčar

banner300-vzreditelji

Oktober 2017
P T S Č P S N
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5

Prihajajoči dogodki

No events

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. / Our website uses cookies for your best experience when using it. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki / Visiting and using our website you agree with cookies. Za podrobnejše informacije kliknite na povezavo / link.